PESEMSKO IZROČILO BELE KRAJINE NA ZGODNJIH TERENSKIH POSNETKIH<br>EARLY FIELD RECORDINGS OF TRADITIONAL SONGS IN WHITE CARNIOLA</br>

Abstract

(več Dular 1986). Na prelomu med 19. in 20. stoletjem je bilo zanimanje za to območje precejšnje tudi zato, ker je slovenske zbiralce in intelektualce že prevevala projugoslovanska usmerjenost. Tudi pozneje je zaradi burne zgodovine in kulturnih posebnosti Bela krajina zelo privlačila etnologe, folkloriste, jezikoslovce in tudi druge raziskovalce. V etnološkem in folklorističnem pogledu namreč predstavlja kulturni prostor, kjer je zaradi tesne povezanosti in prepletanja različnih kultur nastala enkratna kulturna krajina. V zavesti Slovencev je dolgo veljala za »kulturno in naravno najbolj nedotaknjeno pokrajino«, ki je hkrati imela sloves »kulturne drugačnosti, skoraj eksotičnosti« (Terseglav 2008: 2), čeprav je v tem skoraj »romantičnem« pogledu pogosto tudi precej pretiravanj.Zaradi takšnega zanimanja za Belo krajino ni nenavadno, da so prav tu nastali eni najstarejših slovenskih zvočnih zapisov ljudske glasbe, pa tudi prvi filmski dokumenti ljudskega plesa na Slovenskem (Kunej 2004). Zvočno dokumentiranje je imelo namreč pretežni del 20. stoletja zelo pomembno vlogo pri raziskovanju ljudske glasbe, tako v tujini 144 PESEMSKO IZROČILO BELE KRAJINE NA ZGODNJIH TERENSKIH POSNETKIH kakor tudi na Slovenskem. V arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI) imajo zgodnji terenski posnetki med zapisi slovenskih ljudskih pesmi posebno mesto, še posebej pa posnetki iz Bele krajine. Med njimi je treba poudariti tiste, ki jih je leta 1914 v Beli krajini posnel Juro Adlešič in so izjemen dokument ljudskega petja na Slovenskem; posneti so na voščene valje in so najstarejši izvirni nosilci terenskih posnetkov ljudske glasbe v Zvočnem arhivu GNI. Sicer je v Beli krajini že leto prej snemala ljudske pesmi priznana ruska raziskovalka ljudske glasbe Jevgenija Eduardovna Linjova, ki sodi med pionirje fonografiranja v Evropi. V Beli krajini pa so na začetku leta 1955 sodelavci GNI tudi prvič preskusili novo tehnološko pridobitev -magnetofon, ki je kmalu prinesel velik prelom v sistematično terensko raziskovanje in zvočno dokumentiranje ljudske glasbe na Slovenskem.Čeprav so v arhivskih zvočnih zbirkah, ki so po svetu začele nastajati na začetku 20. stoletja, pogosto želeli zbrati, ohraniti in posredovati poznejšim rodovom predvsem »čisto« in »izginjajoče« izročilo ter so zvočne arhive razumeli kot »skladišča tradicije« (Seeger 1986: 262) in njihov pomen v etnomuzikologiji primerjali s pomenom knjižnic na drugih znanstvenih področjih (Nettl 1964: 17), imajo zgodnji zvočni posnetki širši pomen. V raziskovalno delo GNI zvočna snemanja niso prinesla le hitrejšega, lažjega in natančnejšega načina zapisovanja gradiva na terenu, česar so si sodelavci želeli, temveč so pripomogla tudi k pomembnim novim etnomuzikološkim odkritjem in drugačnemu razumevanju ljudske glasbe na Slovenskem.Zato v prispevku skoz prizmo prvih zvočnih posnetkov v Beli krajini analiziramo zgodnja terenska raziskovanja pesemskega izročila v tej pokrajini, pojasnjujemo okoliščine nastanka prvih posnetkov, predstavljamo izvajalce, posneti repertoar in pomen...