RAZDALJE FOLKLORISTIČNIH ISKANJ ALI ČAS, KI GA JE ZAZNAMOVAL DR. MARKO TERSEGLAV<br>THE DISTANCES OF FOLKLORE EXPLORATIONS OR THE TIMES INFLUENCED BY MARKO TERSEGLAV</br>

Abstract

RAZDALJE FOLKLORISTIČNIH ISKANJ ALI ČAS, KI GA JE ZAZNAMOVAL DR. MARKO TERSEGLAV MARIJA KLOBČAR IN MARJETA PISKPričujoči zvezek Traditiones je raziskovalski in prijateljski poklon slovenskemu folkloristu Marku Terseglavu ob njegovi 70-letnici. Ta poklon simbolično opozarja na razpiranja svetov, ki so spremljali življenjsko pot Marka Terseglava, in premišlja odmevnost folklorističnih iskanj: raznorodni niz prispevkov 1 namreč spregovori predvsem o tem, kako globoke so raziskovalske sledi naših predhodnikov in kako je po desetletjih folklorističnega raziskovanja ta veda zaznamovala slovensko družbo.Sedemdesetletnice rojstva izr. prof. dr. Marka Terseglava se spominjamo v času velikih miselnih razdalj, tako tistih v folkloristiki kot tistih, ki folkloristiko povezujejo s sorodnimi disciplinami ali jo od nje ločujejo. To je čas miselnih razhajanj, ko nekateri folkloristiko umeščajo le še v včerajšnji dan, drugi bi v svetu vedno večje mimobežnosti z njo radi ogradili prostore našega domovanja, tisti, ki raziskovalcem režejo kruh, pa v skladu s sodobnim stanjem v znanosti, predvsem v humanistiki, tudi tej vedi, predvsem v Glasbenonarodopisnem inštitutu, ožijo možnosti raziskovalnega dela.Čas, ki ga je s svojo navzočnostjo in s svojim delom v slovenski folkloristiki zaznamoval Marko Terseglav, je raziskovanju ponujal svobodnejše miselne svetove. Ne le tiste, ki so zarisovali obzorja vede, temveč tudi tiste znotraj posameznikovih obzorij. Marku Terseglavu je ta svoboda ponujala ustvarjalno sproščenost: v raziskovalnem in pedagoškem delu je neopazno premoščal razdalje med raziskovanjem in raziskovanim, med znanostjo in odzivnostjo v javnosti, med resnobnostjo raziskovalnih svetov in sproščenostjo, ki nevsiljivo odpira vrata.Raziskovanju slovenskega ljudskega pesemskega izročila se je namreč zavezal v času, ko sta ob izboljševanju življenjske ravni in v ozračju svobodnejše vsakdanje govorice bledela tako izročilo kot njegova družbena odmevnost: v Glasbenonarodopisni inštitut se je vključil leta 1972, po diplomi na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To je bilo hkrati leto, ko je dotlej samostojni Glasbenonarodopisni inštitut postal »Sekcija za glasbeno narodopisje pri Inštitutu za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti« (Kumer 2000: 25). Ob tej vključitvi je povezovanje, za katero si je takrat prizadevala slovenska etnologija, dobilo boljše možnosti tudi na bolj tradicionalistično razumljenih področjih. 1Članki Marije Klobčar, Marjetke Golež Kaučič, Marjete Pisk, Rebeke Kunej in Draga Kuneja so nastali v okviru raziskovalnega programa Folkloristične in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture, številka P6-0111, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.