»On ni bil taka ustvarjalna osebnost«: Kardeljevi spomini na jugoslovanske komuniste, žrtve stalinske politične represije

Abstract

Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), ali od 1952 Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ), je pravzaprav imela dve zgodovini. Prva, ki je bila daleč najpomembnejša, je bila nerazdružljivo povezana z narodnoosvobodilnimi boji jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno. To so bili boji, ki jih je organizirala in vodila KPJ, na njih je vse do druge polovice 80-ih let utemeljevala svojo oblast. Druga zgodovina KPJ je bistveno presegala ozemlje nekdanje Jugoslavije. Do leta 1943 je bila KPJ namreč sekcija III. komunistične internacionale (kominterne), prve in do zdaj še vedno edine prave globalne politične stranke. Mnoge članice in člani KPJ so zato (vsaj začasno) pristali v vrstah španske, francoske, nemške in sovjetske komunistične partije, njihovo delovanje pa je bilo razpotegnjeno med New Yorkom, Madridom, Parizom, Berlinom, Moskvo, Uralom in Daljnim vzhodom. Rečeno s sodobnim žargonom, zgodovina KPJ/ZKJ je bila hkrati lokalna in globalna. Spor KPJ z Informbirojem leta 1948 je Jugoslavijo oddaljil od vzhodnega bloka pod gospostvom Sovjetske zveze. Ko je spor v 50-ih letih iz gole obrambe neodvisnosti jugoslovanske države naposled dozorel v alternativni ekonomski in politični model socialistične modernizacije, so se odprla številna vprašanja iz obdobja kominterne. Jugoslovanski ideologi socialistične demokracije in samoupravljanja so novo razvojno pot poskušali utemeljiti na kritiki sovjetske prakse iz 30-ih in 40-ih let. Drugače kot za