Myasthenia gravis — autoantibody characteristics and their implications for therapy

Abstract

Myasthenia gravis (MG) is an autoimmune disorder caused by autoantibodies that target the neuromuscular junction, leading to muscle weakness and fatigability. Currently available treatments for the disease include symptomatic pharmacological treatment, immunomodulatory drugs, plasma exchange, thymectomy and supportive therapies. Different autoantibody patterns and clinical manifestations characterize different subgroups of the disease: early-onset MG, late-onset MG, thymoma MG, muscle-specific kinase MG, low-density lipoprotein receptor-related protein 4 MG, seronegative MG, and ocular MG. These subtypes differ in terms of clinical characteristics, disease pathogenesis, prognosis and response to therapies. Patients would, therefore, benefit from treatment that is tailored to their disease subgroup, as well as other possible disease biomarkers, such as antibodies against cytoplasmic muscle proteins. Here, we discuss the different MG subtypes, the sensitivity and specificity of the various antibodies involved in MG for distinguishing between these subtypes, and the value of antibody assays in guiding optimal therapy. An understanding of these elements should be useful in determining how to adapt existing therapies to the requirements of each patient.

Immunopathogenesis of Myasthenia Gravis (Review)

“…Метод определения маркерных антител широко при-меняется в диагностике аутоиммунных заболеваний [34,121]. В литературе описан ряд серологических маркеров, имеющих отношение к миастении [107].…”

Obravnava novoodkritih bolnikov z miastenijo gravis v regionalni bolnišnici med leti 2003–2013

“…Pri bolnikih z grozečo miastensko krizo in tistih, ki imajo kljub zdravljenju z navedenimi zdravili še vedno izraže-no onesposabljajočo miastensko simptomatiko, si za stabiliziranje stanja na krajši rok pomagamo s plazmaferezami oz. imunoadsorbcijami in intravenskimi imunoglobulini, na daljši rok pa bolezen skušamo zajeziti z rituksimabom ali ciklofosfamidom (9,10). Pri bolnikih, mlajših od 50 let, ki imajo v krvi izražena protitelesa za AchR, lahko MG pomembno omilimo, če te bolnike zgodaj v poteku bolezni timektomiramo; timektomija pa je obvezna pri vseh bolnikih s timomom (9,10).…”

“…S sodobnimi možnostmi zdravljenja lahko večina bolnikov danes živi polno in produktivno življenje brez ali z minimalno izraženi simptomi bolezni. MG je tako postala ena terapevtsko bolj odzivnih nevroloških bolezni (9,10).…”

“…Novejše tuje epidemiološke študije kažejo, da incidenca MG pri starostnikih in celokupna prevalenca bolezni v zadnjih letih naraščata, kar si razlagamo z izboljšanimi metodami diagnosticiranja in zdravljenja ter vse večjim staranjem splošne populacije (9,10 Spolna struktura obolelih se je s starostjo spreminjala: večina žensk je zbolela med 41. in 80, letom starosti, pri moških pa je prišlo do bimodalne razporeditve starosti ob nastopu bolezni s prvim vrhom obolevnosti med 21. in 40. letom ter drugim, višjim vrhom obolevnosti med 61. in 80. letom. Po 80. letu so obolevale izključno ženske.…”

“…Prisotnost protiteles za acetilholinske receptorje v krvi je bila s 58,6 % nekoliko nižja kot v podatkih iz literature, saj so protitelesa odkrili pri približno 80 % bolnikov (v 70 % primerov so protitelesa zaznali z rutinskimi testi, v preostalih 10 % primerov pa so za dokaz protitels potrebovali bolj občutljive in v rutinski praksi še nedostopne diagnostične teste) (9). Nižji odstotek bolnikov z acetilholinskimi receptorji v krvi si tako delno razlagamo s slabšo občutjivostjo rutinskih seroloških testov, delno pa z višjim deležem bolnikov, ki so imeli zgolj očesno obliko bolezni (24 % v opazovani populaciji in 15 % po epidemioloških podatkih v literaturi) (4).…”