Medosebni odnos med mentorjem in mentorirancem v klinični praksi zdravstvene nege

Abstract

Uvod: Medosebni odnos med mentorjem in mentorirancem je ključnega pomena za uspešno izpeljan proces mentoriranja in izobraževanje novega kadra na področju zdravstvene nege. Namen raziskave je bil preučiti in raziskati medosebne odnose med mentorji in mentoriranci zdravstvene nege ter ugotoviti, kateri dejavniki krojijo njihove odnose.Metode: Uporabljena je bila kvalitativna metodologija raziskovanja in deskriptivno-interpretativni dizajn. Podatki na namenskem vzorcu štirih mentorjev so bili pridobljeni z individualnimi delno strukturiranimi intervjuji in na vzorcu osmih mentorirancev s pomočjo dveh fokusnih skupin. Podatki so bili zbrani v decembru 2021 in analizirani z metodo analize vsebine.Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da mentorji in mentoriranci njihov medosebni odnos dojemajo podobno. Identificirali smo skupno glavno temo »medosebni odnos mentor – mentoriranec« ter glavni podtemi »značilnosti medosebnega odnosa mentor – mentoriranec« in »dejavniki medosebnega odnosa mentor – mentoriranec«. Tako mentorji kot mentoriranci imajo skladna pričakovanja glede njihove vloge. Kot glavne dejavnike medosebnega odnosa so oboji izpostavili osebnostne lastnosti mentorja in mentoriranca, postavljanje mej v medosebnem odnosu, čas, namenjen vzpostavljanju medosebnega odnosa, ter razlike v odnosu glede na področje kliničnega usposabljanja.Diskusija in zaključek: Ugotovljeni so bili ključne značilnosti in dejavniki medosebnega odnosa med mentorjem in mentorirancem v procesu mentoriranja. Izpostavili smo ključne elemente, ki se jih morajo v procesu kliničnega usposabljanja zavedati vsi udeleženci, saj le tako lahko premostijo različne potencialne ovire in izboljšajo izkušnjo mentoriranja v kliničnem okolju.