Prispevek obravnava sakralne skladbe Charleyja Pattona, posnete med letoma 1929 in 1934 na gramofonskih ploščah z 78 o/min. Na njih so dokumentirane Pattonove številne glasbene značilnosti. Moč njegove glasbe je na primer pogosto najočitnejša v njegovih spiritualih in gospelih. Avtor preučuje ločnico med posvetno in sakralno glasbo v Pattonovi glasbeni zapuščini in širše v afroameriški kulturi, pri čemer se osredinja na prehajanja te ločnice in prepletanje glasbenih slogov ter ugotavlja, da se je Patton v glasbenih izvedbah zlahka sprehajal med sakralnim in posvetnim.