Human/Animal Relations in Romantic Poetry

Abstract

This essay examines the productivity of Anat Pick's notion of the creaturely for rethinking the history of human/animal relations. Identifying the Romantic period as a formative epoch for this purpose, it discusses the ways in which poems by Christopher Smart and John Clare articulate a shared mode of embodiment that extends subjectivity and agency beyond the realm of the human. From a biocentric and biosemiotic perspective that acknowledges non-human modes and experiences of existence as meaningful, these poems constitute first stepping stones toward a literary genealogy of a creaturely poetics that acknowledges non-human creatures as 'significant others'.

Mesto kmetijskih živali v »večvrstni etnografiji«

“…Opazimo lahko določeno nagnjenje do mikroorganizmov, ki si ga brez posega sodobne biologije ni mogoče niti zamisliti: to smer je zakoličil Stefan Helmreich (2009), ki velja za enega začetnikov večvrstne etnografije (Kirksey in Helmreich 2010). Nato je tu še fascinacija z glivami, ki so tako mikrobi kakor tudi večceličarji: to pot, ki tudi ni ostala brez sledilcev, je utrla Anna Tsing (2012;2015). Ko smo enkrat prestopili iz ožjega sveta vretenčarjev v veliko širši svet drugačnih organizmov, si s klasičnimi etnološkimi pojmovanji živali in s kategorialnimi distinkcijami med njimi ne moremo več pomagati.…”

“…Njegove pesmi razodevajo bogato izkušnjo in poznavanje živali, ki temelji na dolgotrajnih opazovanjih; njegova empatija je precej drugačna od abstraktne empatije večine drugih pesnikov; njegove živali imajo subjektivnost, zmožnost strateškega izogibanja nevarnostim, ki so jim neprestano izpostavljene v antropičnem okolju. Kot kmečki pesnik v deželi, skoz in skoz prežeti z razrednimi razlikami, je bil Clare temu ustrezno marginaliziran in pogosto predmet omalovaževalne obravnave, vendar se je vseeno uspel uvrstiti v kanon britanske romantične književnosti, kjer pa je trajno ostal na njegovem dnu (Karremann 2015). Iz povedanega bi lahko izpeljali sklep, da je bila romantična refleksija o živalih kljub obilnemu izkazovanju sočutja do trpljenja živali sorazmerno ubožna.…”