Conclusion

Nacionalni imaginariji. Literarni imaginariji. Različice nacionalnega poziva v literaturi in v literarnih kontekstih

“…In prav okoli teh označevalcev/označencev se osredinja vsakokratna družba. 21 Družbenozgodovinsko kot udejanjenje družbeno imaginarnega je, skratka, tisto, kar skozi institut omogoča oblike in smisle, ki jih je psiha, kot pravi Castoriadis, popolnoma nezmožna privesti v bivanje, in od tod, iz potrebe po tem, da jih privede v bivanje, izhaja vnaprejšnja komplemen- Imaginarno in Cornelius Castoriadis tarnost med posameznikom in družbo. Zato Castoriadis ne trdi zaman, da sta podoba sveta in podoba sebe vselej povezani: podoba sebe vključuje bistveni trenutek izbire predmetov, dejanj in nenazadnje simbolov, ki utelešajo tisto, kar ima za neko družbo pomen in vrednost.…”

“…20 Kos temu dodaja skupno narodno kulturo ter ustrezno socialno organizacijo, Anthony Smith pa še skupni pravni red (pravice in dolžnosti), ekonomijo ter, enako kot Hastings, enovit teritorij. 21 Toda ne Hastings ne Smith etnije ne pojmujeta, tako kot, denimo, Kos, Hribar ali Urbančič, kot relativno fi ksne identitete, ki bi si jo narodna identifi kacija po logiki razvoja nujno jemala za podlago svojemu nastanku. Možnost, ki jo v takšni logiki razvoja predlaga Kos, da se narod s pomočjo ljudske mobilizacije, pod vodstvom verske ali posvetne inteligence ter kulture organizira v nacionalno državo, Smith razume kot le eno od možnosti nastanka nacionalne države.…”

“…Ob ugodnejših gospodarskih razmerah se je šele po drugi svetovni vojni oblikoval ustrezen trg kulturnih institucij z idejno podlago v publicistiki Georga Granta ter Harolda Innisa (1894-1952), 20 ki sta oblikovala dve zlasti za pisatelje vplivni predstavi o enotni politični, gospodarski in kulturni identiteti, ki ne bi bila odvisna niti od Velike Britanije niti od ZDA. 21 Poizkusi opredeljevanja kanadske kulturne identifi kacije so bili potemtakem vseskozi umeščeni v razčiščevanje nasprotujočih si vzorcev, ki so izhajali iz političnih in kulturnih odnosov na relaciji Francija -Velika Britanija -Združene države Amerike. Od pridobitve ameriške neodvisnosti naprej so na kanadskem ozemlju, vsaka s svojim identitetnim vzorcem, obstajale tri glavne skupine prebivalcev, ki so se povezovale z enim izmed členov na zgoraj omenjeni osi: francosko govoreče prebivalstvo, britanski rojalisti, živeči v »kanadskih« provincah, ter pribežniški lojalisti iz novoustanovljenih ZDA.…”

“…Šibkost Gadamerjeve rešitve, če jo prenesemo v območje večkulturnih odnosov, je ravno predpostavka o skupni tradiciji, kajti pričakovanje, da obstaja smisel, ki bo vodil razumevanje, pri Gadamerju »izhaja iz občosti, ki nas privezuje na tradicijo«. 21 Kot pokaže Taylorjevo stališče o liberalizmu, je v medkulturnih odnosih navadno nemogoče pričakovati prvine skupnega smisla. Toda vprašanje, ki se zastavlja, je radi- Večkulturnost, garnizijska mentaliteta .... kalnejše: ali v medkulturnih odnosih sploh obstaja kakršno koli spajanje horizontov, ki ne bi postalo »dialoška« prisvojitev drugega?…”

“…20 Diskurz moderne je torej utemeljen v zmožnosti posameznikovega teleološkega delovanja in razumskega nadzora nad svojim telesom ter naravo -okolico -, zato je racionalno-individualistično delovanje odsev družbeno imaginarnega moderne. 21 Bauman za racionalno-individualistični diskurz moderne zatrjuje, da ga določa narava jezika, ki »klasifi cira«: kar pomeni, da stvari razločuje, zato da jih nato poveže s pomočjo vzorcev istosti in različnosti. 22 Toda takšna je po Castoriadisovem mnenju narava imaginarnega nasploh: imaginarno potrebuje logiko jezika kot koda, ki se kaže v dimenzijah razločevanja z izbiro (legein) ter urejanja s sestavljanjem in delovanjem (teukhein).…”