“…Pri tem je treba za vsako leksikalno enoto ugotoviti, ali se njen konkretni kontekstualni pomen razlikuje od njenega osnovnega pomena. Postopek je s prilagoditvami značilnostim posameznih jezikov sprožil zanimanje za identifikacijo metaforičnih izrazov in metafor v češčini (Pavlas in drugi, 2018), litovščini (Urbonaitė, 2016), madžarščini (Babarzy in Bencze, 2010), poljščini (Risinski in Mahula, 2015), srbščini (Bogetić, 2019) ter za izdelavo korpusov metafor v ruščini (Badryzlova in Lyashevskaya, 2017), hrvaščini (Despot in drugi, 2019) in kitajščini (Lu in Wang, 2017). Vsem navedenim je skupno, da so v korpus zajeta samo pisna besedila, da so označene samo metaforične besede, metafore ali domene preslikave (ne pa tudi metonimične besede, metonimični prenosi oziroma metonimije) in da je postopek identifikacije in označevanja metaforičnih besed prilagojen posebnostim ciljnega jezika.…”